Sveti priročnik

Delo Janeza Svetokriškega je prvo obsežnejše izvirno delo v slovenski literaturi.

Tobija postane Janez

Znanje, disciplina, samota in pridigarstvo, ki je postalo eno pomembnih dejavnosti kapucinov, so privabili v Križu rojenega Tobija Lionellija, da se je posvetil kapucinskemu redu in postal slaven pridigar in oče slovenskega cerkvenega govorništva. Janez Svetokriški (1647-1714) je najbolj znan kapucin na slovenskem ozemlju, ki so ga drugi duhovniki nagovorili, da je dal svoje pridige natisniti in zanje porabil tri tisoč strani v knjigah, ki so jih tiskali v Benetkah in v Ljubljani. Njegove pridige označujejo za najbolj izvirno literarno ustvarjanje v slovenskem jeziku v času baroka, ki razširja osnovno sporočilo menihov v rjavih kutah: Pojdi človeku naproti! 

http://www.zupnija-radenci.com/duhovnost-janezsvetokriski.htm

Kaj je eksempel?

Kaj je pridiga?

Beseda pridiga je latinskega izvora (predicare lat. = prepričevati). Gre za obliko govora, v katerem duhovnik po prebranih berilih in evangeliju vernikom oznanja in razlaga cerkveni nauk tako, da ga čim laže razumejo.

Pridiga je polliterarna vrsta. Njen prvotni namen je poučnost in vzgojnost, in ker je namenjena tudi preprostejšim poslušalcem, mora biti nazorna. Zato vsebuje mnoge ponazoritve, med katerimi prevladujejo zgledi ali eksempli iz življenja. Ti so upovedani na literarni način, kot nekakšne zgodbe, po svojem pomenu pa so lahko pozitivni ali negativni. 

Če bomo takšni, kot cesarica Livija, bomo spoštovani v tostranstvu  in verjetno tudi v onostranstvu, če pa bomo takšni kot jezikava ženska, nas verjetno čaka ravno nasprotno.

Se še spomnite?

O togotni ženi in lenem možu


Neka žena se je nenehno jezila na moža, ki bi ves dan le jedel in spal, ona pa je morala delati vse. Velikokrat ga je kregala in tepla, pomagalo pa ni nič.

Nekega dne je morala po opravkih in je možu zabičala, da mora paziti na piščance. Lahko bi jih odnesel jastreb, zato jih ne sme spustiti z oči. Mož je vestno sedel pod drevo in opazoval piščance, a kaj, ko se mu je začelo dremati in je kot ponavadi zaspal. V tem pa prileti jastreb in enega odnese. Ko je žena prišla domov in videla, da eno pišče manjka, je pograbila palico in ga "dobru otepla inu omlatila."

Naslednjega dne se je spet odpravila od doma in možu zagrozila, da ga bo tokrat ubila, če bo spet manjkalo kakšno pišče. Rekla pa mu je tudi, naj se ne dotika lonca v shrambi, ker je v njem strup in odšla. Mož se je ves prestrašen domislil, da bi vse piščance navezal na vrvico in tako je tudi storil. Nekaj časa jih je skrbno motril, nato pa spet zaspal. Priletel je jastreb, pograbil eno in z njim dvignil vse. Mož se je prebudil in videč, kaj se je zgodilo, spoznal, da ga bo žena zagotovo ubila. Ker ni hotel čakati grozne usode, je šel v shrambo in pojedel ves strup iz lonca. Bil je zelo dober, saj je bil v loncu med. Legel je na posteljo in čakal smrt. Namesto smrti pa se je vrnila žena, in ko je ugotovila vso škodo, je rekla, da ga bo pa zdaj čisto zares ubila. Ubogi nesrečnik pa je začel vpiti, da je pojedel ves strup in ga ni treba več ubiti, saj bo vsak hip umrl. Zdaj je žena spoznala, da je vse zaman. Le vzdihnila je in odvrgla palico. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost, dodaja pisec.

Zanimivost
Sam izraz CITRE je tujka. Izhaja iz grške besede "KíTHARA", ki označuje tudi neko strunsko glasbilo, podobno citram in ne kitari. 
V različnih izpeljankah ga uporabljajo skoraj vsi evropski jeziki. V evropskih jezikih se je pojavil s prevodi sv. pisma, kjer so predvsem v knjigi psalmov velikokrat omenjene prav citre.
Naši prevajalci so v 16. stoletju grško "kítharo" še prevajali s "psalterium", prvič pa so citre v slovenskem knjižnem jeziku uporabljene leta 1691 v eni izmed pridig Janeza Svetokriškega, kjer pridigar priporoča zakonskim ženam, naj se ne prepirajo z možmi temveč: "… imaš vzeti citre inu lepu njemu citrat, tu je krotke inu sladke besede dat". 

Izraz citre je bil konec 17. stoletja pri nas že precej razširjen, sicer ga Svetokriški ne bi uporabil, saj je bil v svojih pridigah zelo življenjski.